Bolečina, bolečina…
Boli, boli. Podnevi boli, ponoči, ko je mir, še bolj boli in sam s svojo bolečino čakaš,
da se zdani. Kaj je narobe z menoj, ne vem? Nič si nisem naredila. Samo boli. Morda
bo jutri boljše?
Vsak, ki se je srečal s kakršno koli bolečino, pozna te občutke in vplive na njegovo
telo in dušo. Pri bolečini je sigurno moteno delovanje celega telesa, posledično pa
funkcioniranje prizadetega v domačem okolju, kakor tudi širše v družbi (s prijatelji,
znanci, v delovnem okolju…).
Moja izkušnja, ali srečanje z bolečino, mi je še danes zelo blizu in zelo dobro
prepoznam bolečino, ki je pričakovana ob določenem dogodku (ob porodu, pri
poškodbi ali padcu, stanju po operaciji…) in bolečino, ki pride v telo nepričakovano,
kakor strela z jasnega, ki je ne pričakuješ in si njenega vzroka v danem trenutku/
situaciji ne znaš razložiti.
Če se vrnem k bolečini, ki je pričakovana, sem jo sprejela in doživljala ter se nanjo
odzivala, fizično in čustveno, zelo dobro, saj sem vedela, da bo izzvenela/minila, ko
se odstrani vzrok/povzročitelj. Tudi obravnava in razlaga moje bolečine je bila pri
zdravniku enostavna.
Pri bolečini, ki pa je počasi lezla v moje telo in postajala vedno bolj intenzivna in
neznosna, pa sem imela veliko težav, saj nanjo psihično in fizično nisem bila
pripravljena in na nešteta vprašanja, ki sem si jih zastavljala, nisem dobila odgovora
za njen nastanek/vzrok in kdaj bo izginila. Življenje se mi je na vseh področjih zelo
spremenilo. Najprej se zatečeš k samopomoči in k pomoči najbližjih, ki ti sicer
marsikaj pomagajo postoriti, te pri tvojih odločitvah podpirajo, vendar bolečina
ostaja, te spremlja podnevi, še bolj intenzivno pa ponoči. Ko sam ne zmoreš več,
greš k zdravniku in ker fizično nimaš kaj pokazati, dobiš nekaj proti bolečini. Res je,
da je odvzeti bolečino božansko delo, da ne boli dokler tableta "drži", ko pa spusti, se
vsa stvar ponovi in poti se začnejo ponavljati. Hodiš od enega do drugega zdravnika,
rezultata ni in težko ti verjamejo, da je v resnici s teboj kaj narobe. Po številnih
obravnavah se odločijo, da je najverjetneje vzrok tvoje bolečine v "glavi" in napotijo te
k psihiatru. Vzrok- depresija in antidepresiv, nekaj za spanje in analgetik, ki ga že
imaš, ter umik iz delovnega okolja, naj bi bila rešitev in vsi ti ukrepi te popolnoma
spremenijo.
Vrtiš se v tem začaranem krogu in takšna obravnava vsekakor ni dobra in tudi ne
rešitev za prizadetega.
Ta zgodba kliče po drugačni obravnavi trpečega, saj si ta želi, da ga zdravniki in
drugi strokovnjaki poslušajo in slišijo njegove težave, ki mu jih povzroči kronična
bolečina in da ni izhod samo predpisati protibolečinsko terapijo, terapijo za pomiritev
uma, uspavala, ga pošiljati od enega do drugega strokovnjaka in umakniti iz
delovnega okolja. Kajti prepogosto se zgodi, da na koncu ostane trpeči sam s kupi
zdravil in bolečino, ki se v vsej svoji moči ponovno oglasi, ko "kemija" popusti.
Postaneš drug človek. Zato je potrebno za te bolnike sestaviti interdisciplinarni tim, v
katerem bo bolnik tisti, ki bo slišan, celostno obravnavan in bo pri njej aktivno
sodeloval. S takšno obravnavo bi bilo bolniku marsikaj olajšano. Predvsem čakanje
na različne specialiste.
Vem, da je najtežje nekaj dokazati in verjeti, da je res bolečina krivec za bolnikovo
stanje, če ni vidnega vzroka in kronična bolečina je ravno to. Samo boli in nikoli ne
veš, kje se bo pojavila danes in kje jutri.
Marjanca
Poseg, nič posebnega, par dni okrevanja, ni bilo prvič. Vendar zelo drugače.
Vnetje, neskončna utrujenost, občutki, ki jih sprva težko opišem. Migeta,
gomazi po telesu, mišičevju, kosteh, zvok prestreli, ohromi, svetloba zaslepi,
nemoč okorelega telesa, nenadne otekline…..Samo mir, tišina, sta zaveznika, žal
ne gre v nedogled….ure in ure….treba je vstati….telo ne dovoli, kot da signali,
ukazi ne prihajajo do izvajalcev….roka se ne premakne, noga ne uboga…telo
leži, boli.
Iščem vzrok, infekcije, leta nočnega dela, dežurstva 24 ali 48 ur in več, preveliki
delovni napori, družina, materinstvo, študij ob delu, gradnja hiše, vedno
prednost drugim, vsega se z leti nabere. Tisočero vprašanj mi roji po glavi.
Odgovora ni. Noči so svetle, neprespane, stokam v polsnu, zateguje mišice, trga
po celem telesu, zbada, enkrat ostra spet topa bolečina. Srce nabija, poskakuje
v nikakršnem ritmu, pod prsnico zbada, pika, reže….
Jutra so ubijajoča, ne morem se premakniti, telo je napol hromo, okorelo,
mišice ne sledijo umu, zgrabi me panika, ki samo še poslabša stanje.
Hočem iz te postelje, na stranišče, ne smem nenehno nekoga obremenjevati,
zmogla bom sama. Kako, zakaj ne gre? Občutki nemoči, panike strahu se
mešajo med seboj. Telo je kot skala, težko, togo, kot bi zaledenelo, kot slika na
ekranu, zamrznilo. Misli švigajo, iščejo vzroke, rešitve za stanje, nemoč,
prihodnost. Minute so kot dnevi, meseci, dolge polne obupa. Počutim se, kot,
da nisem v svojem telesu, občutij in stanj ne prepoznam, telesa ne zaznavam.
Utrujena, otekla, okorela, brez moči, prazna v duši, solze polzijo nemo čez
obraz. Kaj se dogaja z menoj, celo telo me boli, vsak premik me neznosno
utrudi, bolj kot bi ure in ure prehodila. Prebada me svetloba, hrup hromi.
Samo trinajst stopnic imam v stanovanju, a me noge pečejo, skelijo, kot bi se
povzpela na Triglav. Um želi, telo ne zmore, samo ležim. Mraz in vlaga vse
samo še poslabšata, drgetaš znotraj, žariš navzven.
Ko se nekako spravim v pogon, se razgibam, zelo kratek čas celo funkcioniram,
celo bolečine se dokaj umirijo ne prenehajo, le zmanjšajo, a se s povečano
aktivnostjo spet vse močno poslabša. Sem kot dvoletni otrok, veliko počitka
malo aktivnosti in še te v bolečini.
Zdravila oblažijo bolečino, a postaneš otopel, brez interesa za delo, aktivnosti,
druženje, upad libida,…Zdravilo se poveča, zamenja, doda, kmalu se pojavijo
stranski učinki, želodčne težave, omedlevica, povišana telesna teža, osnovne
težave bolj ali manj nihajo, ostajajo……..
Minevajo dnevi, meseci, leta ….bolniška, nezmožnost dala, nerazumljivi vzroki,
čudna diagnoza. Dolga je pot od specialista do specialista, počasi, prepočasi
dobivaš vpogled za svoje fizično, mentalno in duhovno stanje. Rehabilitacija,
živi za ta trenutek tukaj in sedaj, do meje. A kaj ko me sistem pošilja takoj na
osem urno delo, kako pa bo doma ? Prevečkrat nerazumljivo sodelovanje
zdravstvenega in invalidskega sistema, ki te pahne še globje, kot te je že sama
bolezen, vse to močno najeda um in tvoje psihični stanje. Zdi se, kot da ni želje
po pravi pomoči bolniku. Bolniku, ki mu bolezen močno spremeni njegovo
zasebno, socialno in delovno okolje .
Sčasoma, sprva z odporom sprejemaš svojo novo življenjsko sopotnico, senco,
ki ti nenehno sledi. Vendar nežneje kot jo odrineš, nežneje se vrača, učiš se
živeti z njo. Ravnovesje um in telo je umetnost posameznika, da zmore ,da še
lahko skrbi zase, in celo dela. Težko je, brez pomoči partnerja, družine in tistih,
ki skušajo razumeti. Mnogim željam se je potrebno odpovedati, si poiskati
druge, tiste, ki jih zmoreš in te polnijo. Redno izvajati raztezne vaje , meditacija,
vaje hormonske joge, gretje in savna, obisk fizioterapevta, protibolečinska
akupunktura, prehrana, manj in tista ,ki te nahrani in ne nasiti, higiena spanja
oziroma ritem, predvsem dovolj spanja. Marsikatera dejavnost je odvisna od
finančnega stanja. Največkrat si sam, z svojo voljo, vztrajnostjo in željo do
življenja. Zahvalim se za vsak dan, ki ga ne preživim slabše, ga živim in ne
obupam.
Z voljo se najde pot…..BELA
Izraz na sliki: Ujeti v bolečini in krivicah.
(D.R)